Prvotno so bile Sele podružnica Kotelj, leta 1785 so postale duhovnija, leta 1891 pa župnija. Sveti Rok je že od nekdaj priljubljen svetnik, ki ga tudi na Slovenskem častimo kot velikega priprošnjika zoper kugo in druge nalezljive bolezni, ki je v naših deželah pogosto razsajala, zato ni čudno, da mu je tudi v Sloveniji posvečenih kar 34 cerkva. Sčasoma je postal zavetnik poljskih delavcev in živa
li, k njemu so se zatekali po zaščito pred naravnimi katastrofami, kot so potresi, epidemije in hude bolezni. Njegova zaščita je postala tudi vzor človeške solidarnosti, krščanske ljubezni ter dobrodelnosti. Roka imamo tudi na Koroškem, in sicer na Selah, kjer je vsako leto 16. avgusta, na Rokovo, pravzaprav vaški praznik, saj kraj na ta dan obišče veliko število romarjev od blizu in daleč. Številni romarji so v preteklosti prihajali tudi iz sosednjih far, včasih s konjskimi vpregami ali peš, danes pa se najraje pripeljejo s svojimi jeklenimi konjički, nato pa kratek del poti do cerkve vseeno prehodijo tudi peš. Vaščani so se v 18. stoletju vztrajno zavzemali, da bi imeli svojega duhovnika. S prošnjami so se obračali na samega cesarja: prvemu kuratu Valentinu Terboušku so zgradili tudi župnišče. Prvi selski župnik je leta 1891 postal Jurij Kopriva in je na selskem pokopališču tudi pokopan. Do danes so imele Sele le štiri župnike, ki so dejansko tudi bivali na Selah. Zadnji med njimi, Franc Ksaver Meško je Sele neizbrisno zaznamoval. V spomin nanj pričata dve spominski tabli na fasadi župnišča ter tam posebej urejena soba in Meškova pot, ki poteka od cerkve sv. Roka na Selah do cerkev sv. Neže na Vrhah. Župnija Sele je že preko dvajset let soupravljana iz sosednjih župnij, sedaj je del Pastoralne zveze župnij Slovenj Gradec. Roka je danes vaška cerkev krajanov Vaške skupnosti Sele - Vrhe. Sele se prvič omenjajo leta 1408, Vrhe pa leta 1391. Najdbe prazgodovinskega orodja pa dokazujejo, da so ljudje tod živeli dosti prej, o zgodnji slovenski poselitvi pa govori dejstvo, da so bili lastniki kmetije Zavrat na Vrhah kosezi. Na tem majhnem prostoru so nastale kar štiri cerkve: sv. Roka na Selah (582 m), sv. Miklavža pri Apačniku (435 m), sv. Urbana v Žabengracu (394 m) in sv. Neže na Vrhah (545 m). Legenda pravi, da si je sv. Rok izbral prostor za cerkev na hribu - pri križu. Ker pa se je gospodar ustrašil, da mu bodo romarji pomendrali preveč trave, se je umaknil v kot, kjer ni bil nikomur napoti. Pa ni nikoli osamljen - "kakor daleč se sliši selski zvon, tako daleč je praznik". Sama cerkev je zanimiva stavba z opremo iz 17. Urbana je iz 14. stoletja, a je bila kasneje prezidana. Je zanimiv spomenik v ozki dolini ob Selčnici - pa ne le zaradi svoje skromnosti, tudi zaradi nagnjenega zvonika.
Še večjo pokrajinsko zanimivost predstavlja samotna cerkev sv. Leži na manjši ravnini, skrita pod prevalom med Vrhami in Selovcem. Krasijo jo freske iz 14. stoletja in preprosta oprema iz 17. Najmanjša je cerkev sv. Miklavža z baročno opremo, med katero najdemo tudi kipe Janeza Jurija Mersija. Cerkve so bile podružnice starotrške ali kotuljske župnije, v 18. stoletju pa so vaščani dosegli (s prošnjo so se obrnili na samega cesarja), da je na Selah nastala župnija. Čeprav je ta majhna fara v 19. stoletju veljala za kazensko faro lavantinske škofije, so kmetje svoje župnike sprejemali s spoštovanjem. Dva duhovnika sta na Selah našla svoj mir in ustvarjalni navdih - Valentin Orožen in v letih od 1921 do 1964 Franc Ksaver Meško. Kdor je kdaj slišal za Sele, ve, da so to Meškove Sele, kajti ni bil samo njihov župnik, ampak tudi prijatelj in svetovalec: sejali so takrat, ko je Meško rekel, da je čas za to …
