Čas nastanka minoritske cerkve v Ptuju ni zanesljiv. Vemo, da so prišli minoriti v Ptuj že zelo zgodaj, kmalu po smrti svojega ustanovitelja Frančiška Asiškega. Naselili so se ob že stoječi cerkvi, ki je bila mala in skromna. Prvotna cerkev je bila načrtno zidana kot samostanska, pridigarska. Prototip minoritske cerkve se je razvil v Italiji, kjer je bila zibelka minoritskega reda. Prvotna notranj
ost cerkve je bila skromna, prav tako zunanjščina. Stene za oltarjem in ob njem so bile poslikane z motivi Kristusa Kralja in s smrtjo sv. Za baročno prenovo se je zelo zavzemal minoritski gvardijan p. Gašper Dietl. Po njegovem prizadevanju sta samostan in cerkev dobila razkošno, monumentalno obliko, ki se je v samostanu ohranila do današnjih dni. V tem času je bila cerkvi na levi strani prizidana lavretanska kapela, na desni pa lepo oblikovan glavni vhod v samostan ter v sredini s stukaturami in kipi lepo okrašena baročna fasada. Prenovitev cerkve je bila dokončana 1752. leta z novo kiparsko bogato okrašeno notranjo opremo iz delavnice zelo znanega štajerskega kiparja Jožefa Strauba. Postavljeni so bili novi oltarji s čudovito lepo izdelanimi kipi v naravni velikosti (sv. Frančiška Asiškega, sv. Antona Padovanskega, sv. Bonaventura in sv. Ludvika), nove, izredno lepe klopi in spovednice ter nove omare v zakristiji. To delo je predstavljalo v naši domovini enega izmed viškov baročnega umetnega mizarstva in kiparstva. Med bombardiranjem je bila oprema skoraj popolnoma uničena, le nekaj zelo poškodovanih kipov je ostalo. Popolnoma nepoškodovan je ostal le misijonski križ. Zadnjo prenovo je doživela cerkev v letih 1931 — 1932, ko je bila temeljito renovirana in se je zopet pokazala v svoji prvotni baročni lepoti. Odkrita je bila freska smrti sv. Frančiška, ki je nastala okrog leta 1260. Fragmenti so se do nedavnega hranili v Pokrajinskem muzeju Ptuj sedaj pa so razstavljeni v starem prezbiteriju cerkve. To je dovolj zgovoren dokaz, da je cerkev stala že pred tem letom. Pred zadnjo restavracijo je dobila cerkev nove orgle. Pred rušenjem je bila popolnoma prenovljena. Predstavljala je enega najpomembnejših spomenikov baročne umetnosti v Sloveniji in tudi izven nje. Nepopravljivo zgodovinsko in kulturno škodo je utrpel stari Ptuj, vsa Slovenija in srednja Evropa s porušenjem minoritske cerkve. januarja 1945. leta okrog enajste ure dopoldne — naši sobratje se še niso vrnili iz pregnanstva — je bila v letalskem napadu cerkev nesrečno zadeta in se je v hipu spremenila v kup ruševin. Tudi vzhodni in zahodni trakt samostana sta bila delno porušena. Nepojasnjeno je, kako je v tem letalskem napadu ravno cerkev zadela največja usoda!
Škoda, ki jo je bombni napad povzročil, je kulturna in narodna. Ptuj je izgubil zelo priljubljeno, tako imenovano "slovensko cerkev", Slovenci pa eno svojih največjih umetniških znamenitosti, saj je predstavljala enega redkih zgodnjegotskih objektov. Takoj po vojni so bratje minoriti hoteli obnoviti porušeno cerkev, vendar niso uspeli. Časi niso bili pravi. Na prostoru nekdanje cerkvene ladje je politična oblast dala zgraditi leta 1964 pošto. Edino kar je ostalo od prvotne cerkve je bil prezbiterij, ki je bil restavriran ob jubileju 750. letnice leta 1989 in tako postal skromen bogoslužni prostor. Minoritski samostan
Čas ustanovitve samostana predstavlja enak problem kot pri cerkvi. Stara izročila trde, da so ga ustanovili ptujski gospodje za vlade solnograškega nadškofa Engelberta II. 1239 leta. Kakšen je bil prvoten samostan, ni znano. Nedvomno je bil veliko manjši od mogočne baročne zgradbe iz konca 17. stoletja, ki je kot taka ostala do danes. Najpomembnejši ostanek prvotnega samostana je cerkev, ki pa je danes ni več. Arhivski podatki in skromni predbaročni gradbeni ostanki nam omogočajo verjetno rekonstrukcijo gradbenega nastanka in razvoja samostana, ki mu lahko sledimo od 13. stoletja dalje. Srednjeveški samostan je obsegal vzhodni trakt iz 2. polovice 13. stoletja, južnega od začetka 15. stoletja in zahodnega iz konca istega stoletja. Po požaru, ki je bil verjetno v 1. polovici 16. stoletja, so samostanska tla nasuli in ga zgradili v renesančnem slogu, ga dvignili za eno nadstropje in opremili s križnim hodnikom. Te prezidave zasledimo predvsem v vzhodnem traktu, katerega pritličje seje takrat spremenilo v klet. Največje spremembe je doživel samostan v zadnjih desetletjih 17. stoletja, po zaslugi gvardijana Gašperja Dietla. V 15 letni dobi prezidavanj (1681 — 1696) so samostan temeljito barokizirali. Leta 1681 so zgradili od temeljev jugozahodni samostanski vogal, 1683 je dobil južni trakt streho, 1689 so dvignili zahodni samostanski trakt do cerkve za etažo in ga popolnoma končali 1691. leta. Istega leta so končali z deli na baročnem pročelju cerkve. Ta dela je opravil italijanski mojster Dioniz Merlino iz Lugana, ki je sicer vodil gradbena dela v samostanu do 1693. Med glavna obnovitvena dela v 15 letnem dograjevanju in pregrajevanju samostana štejemo tudi zgraditev velikega refektorija v južnem samostanskem traktu. To je še vedno najlepši prostor v samostanu. Strop je prava baročna pesem. Štukaturo sta izdelala italijanska mojstra, Jožef Anton Quadrio in Peter Bettini 1693 leta, freske pa samostanski brat Rupert Wallauer. Od prvotne obednice po vojni v njej ni ostalo nič drugega kot goli zidovi, štukature in freske na stropu. Vsa mizarska oprema in okrog 15 velikih slik na platnu je izginilo med vojno neznano kam. Na slikah so bili upodobljeni apostoli v naravni velikosti, na mizah pa slikarije, ki so predstavljale 10 božjih zapovedi. Izginila je tudi največja slika, ki je predstavljala Marijo Magdaleno, kako briše Jezusu noge s svojimi lasmi. Leta 1696 je bil samostan dokončno prenovljen. Na to nas spominja lepo izdelana letnica nad portalom refektorija. Po veliki barokizaciji samostan skoraj dve stoletji ni doživel nobene pomembnejše prezidave, razen izgradnje gospodarskih poslopij na vzhodnem dvorišču in nekaj manjših notranjih prezidav. Resnično obnovo je doživel samostan šele med leti 1926-1932, ko so poleg cerkve strokovno obnovili tudi samostan. Tak je dočakal tisto usodno 1945. leto, ko je bila v bombnem napadu porušena cerkev, ki je na severni strani zapirala samostanske trakte in se z njimi povezovala v celoti. Tudi samostan je bil dokaj porušen, predvsem trakti, ki so se naslanjali na cerkev. Samostanska biblioteka
Poleg baročne jedilnice je spomina vredna samostanska biblioteka, ki ima svoj prostor v jugozahodnem vogalu v II. nadstropju samostana. Nastanek knjižnice glede na knjižni fond sega v začetek 16. stoletja. V vogalno štukaturo so jo prenesli 1925. Samostanska knjižnica hrani skoraj 5000 knjig, večina iz 17. in 18. Najdragocenejše delo je vsekakor Trubarjev Novi testament iz 1557, 1560 in 1561 leta. Zadnji privezek Pavlove poslanice Korinčanom in Galačanom je bil do pred nekaj leti, ko so v Jeruzalemu odkrili zadnji del iz 1577. leta, najpopolnejši znan primerek, po samem obsegu pa je to še danes. Zelo zanimivo je, da je minoritska knjižnica med zadnjo vojno ostala dokaj dobro ohranjena, manjka le nekaj dragocenih knjig. Knjižnica hrani tudi pergament Teodozijevega zakonika iz 9. V zadnjem času pa smo pridobili še dve dragoceni knjigi in sicer faksimile Perikope Henrika II. – knjiga nedeljskih beril in faksimile Gutenbergove biblije.
