06/12/2021
Pripraviti pot?
POT – Pripraviti pot? Pot je pripravila mene.
Pripraviti pot lahko danes pomeni hoditi v drži pozornosti, gojiti odprtost in obuditi v sebi ljubeče pričakovanje Gospoda. Nazadnje to pravzaprav pomeni predati se veri v Božje prihajanje k nam, ko z držo izročitve pripravimo prostor tudi v vsem, kar je vijugastega in razkopanega. Pripravljeno srce ima ob prihodu obilo prostora za sprejem Božjega delovanja. In že v samem hrepenenju po tem so prvi koraki velikodušnosti. Druga adventna nedelja zariše pred nami preroško delovanje Janeza Krstnika, ki je pripravljal Gospodovo pot. Poziva nas k novemu spreobrnjenju – k prenovi naravnanosti srca. Njegov neizčrpni klic nas mora tudi danes znova predramiti.
Za to pripravo je dovolj v globini zajeti iz izkušnje življenja, ki nas lahko vsak dan na novo razpolaga in oblikuje. Povabljeni smo, da se v notranji pozornosti pustimo nenehno "pripravljati", vzgajati za vedno globlji Gospodov prihod. Naj bo to v času adventa, za globlje doumevanje skrivnosti učlovečenja, in tudi vsak dan. Misel na pot adventa, ko si gresta nasproti naše in Božje prihajanje, oživlja spomin na izkušnjo romanja, kjer pot sama romarja razpolaga za pot v globini srca in ko se za vsako stopinjo odpira nov korak naprej. –
V spodnjem sestavku vabljeni k branju o podoživljanju romarice na cilju svoje poti. Pri tem sta paradigma romarja in simbol poti lahko razumljena v luči življenjske poti vsakega človeka.
Sedim v topli sobi in občudujem pogled skozi okno. Zvoki iz sosednjega gostišča že pojenjajo, v meni pa kakor tli prečudna polnost. Skupaj z večernim mrakom, ki se pregrinja čez nebo, se tudi dolga pot, ki je za mano, preveša v mir večera. Vsi spomini so zbrani v meni in srce je toplo, ubrano z zadnjimi žarki sonca, ki se bleščijo izza gora. V meni je v teh trenutkih zbrana vsa pot – dolga pot; nihče ne ve, kako dolga je, nihče je ne pozna. A ves njen trušč se zdaj izteka kakor v glas blagega šepeta, v novo jasnost, prepolnost miru.
Spominjam se, da sem nekomu priznala, zakaj se odpravljam. – Bilo je zaradi hrepenenja. Kakor, da nekaj iščem. A iskanje ni iz neke praznine, sem opisala, temveč iz neke polnosti, kakor klic. – Vso pot sem nosila to v srcu. Nekako vedela sem, zakaj vztrajam na njej, čeprav bi težko prevedla v razumne razloge. V moči tega spomina je imel vsak korak smisel, napor je imel vrednost, bolečina je postajala daritev. Ko zdaj sedim tu, je vsa pot zbrana pred mano: vame se izteka vsa njena bolečina in njena tolažba. Vse trpljenje se mi zdaj sveti pred očmi, kakor v izpolnitvi, in diši po novem. Opazujem vse trenutke krepčila, ki so me kakor v oporo poganjali naprej – spoznavam jih jasneje kot kadarkoli. Tu zgoraj prav dobro vidim svoje korake: vso njihovo šepavost in vso predanost.
V spominu se vrnem tudi v današnje jutro. Danes zjutraj je bila tišina posebno globoka, tudi bolečina v kosteh je kljuvala močneje. Koraki so nama postali že le zunanji okvir poti, ki sicer teče v notranjosti. Udarci sandalov ob asfalt merijo ritem udarcem srca. Pustili sva, da je govoril molk in kadar je utrujenost stisnila močneje, je zadoščal le pogled. Ne morem pozabiti njenega pogleda: v teh očeh je odsevala spremenjenost. Zares, zdaj vidim, spremenjeni sva. Kakor da topi, utrujeni udarci sandalov ob asfalt v globini tolčejo na srce; ga gnetejo, kujejo …
Toliko novosti je v meni, ko zdaj sedim tu in v meni odzvanja šepet celotne poti. Kakšno uro po prihodu sem si zapisala: "Odpravila sem se zaradi hrepenenja. In na cilju; na cilju sem našla spet tisto hrepenenje." V teh trenutkih zbranosti globoko spoznavam: Cilj je pred mano zopet odprl pot. In pot je (nanjo) pripravila mene.
Tjaša Rozman
