30/05/2026
PRIDIGA OB PRAZNIKU SV. TROJICE
Dragi bratje in sestre!
Danes praznujemo praznik Svete Trojice – Boga Očeta, Sina in Svetega Duha.
Res je, da je Sveta Trojica velika skrivnost. Toda današnji praznik ni predvsem praznik tega, česar ne vemo o troedinem Bogu, ampak praznik tega, kar o Bogu vemo.
In kaj vemo?
Vemo, da je Bog Oče, ki nas je ustvaril.
Vemo, da je Bog Sin, Jezus Kristus, ki je za nas postal človek, nas učil, trpel, umrl in vstal za nas.
Vemo, da je Sveti Duh, ki nas vodi, tolaži in nam daje moč za življenje.
Vemo tudi, da Bog ni samotar. Bog je občestvo ljubezni. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta in Sveti Duh je vez njune ljubezni. Zato apostol Janez lahko zapiše tako preprosto in tako globoko: »Bog je ljubezen.«
Če je Bog ljubezen, potem razumemo tudi, zakaj človek ni ustvarjen za osamljenost. Ustvarjeni smo za odnose, za družino, za prijateljstvo, za občestvo.
Neki mož je rekel:
»Doma so mi rekli, da človek ne more živeti sam.«
Prijatelj ga vpraša:
»Kako pa to?«
Mož odgovori:
»Ker ko sem bil samski, sem moral vse narediti sam. Zdaj pa mi žena vsak dan pove, kaj sem pozabil narediti.«
Tudi to je včasih dokaz, da življenje živimo skupaj in ne vsak zase.
Današnji evangelij nam razkrije še eno veliko resnico o Bogu:
»Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.«
Ne piše, da je Bog svet samo opazoval.
Ne piše, da je Bog svet samo presojal.
Piše, da ga je ljubil.
To je tisto, kar o Bogu zagotovo vemo. Bog ljubi človeka.
Ljubi nas, ko smo močni, in ljubi nas, ko smo šibki.
Ljubi nas, ko nam gre dobro, in ljubi nas, ko pademo.
Ljubi nas tudi takrat, ko smo sami sebi težki.
Neka babica je nekoč rekla:
»Najlepše pri Bogu je to, da me ima rad tudi takrat, ko sama sebe komaj prenašam.«
To je skoraj celotna teologija v enem stavku.
Jezus danes še pove:
»Bog ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi se svet po njem rešil.«
Zato kristjan ne živi v strahu pred Bogom, ampak v zaupanju vanj. Bog vedno išče človeka in mu daje novo priložnost.
Danes pa zaključujemo tudi Marijin mesec maj in šmarnične pobožnosti.
Ves mesec smo prihajali k Mariji. Molili smo, peli, poslušali šmarnične zgodbe in se učili od svetnikov. Marija nas vedno uči prav tistega, kar nam razodeva tudi Sveta Trojica – da je vera odnos ljubezni in zaupanja.
Marija ni nikoli postavljala sebe v središče. Vedno je kazala na Jezusa. Na svatbi v Kani je rekla preprosto: »Karkoli vam reče, storite.«
To je pravzaprav povzetek vsega njenega življenja.
Neki otrok je pri verouku rekel:
»Marija vse vidi.«
Katehistinja ga vpraša:
»Kako pa to misliš?«
Fant odgovori:
»Ker ima toliko kipov in slik po cerkvah.«
Otroška logika je včasih zelo prisrčna, vendar nam nekaj pove. Marija je res navzoča v življenju Cerkve. Ne zato, ker bi želela pozornost zase, ampak ker nas vedno vodi k svojemu Sinu.
Ob šmarnicah smo se letos spominjali tudi sv. Frančiška Asiškega in Karola Wojtyłe, poznejšega papeža sv. Janeza Pavla II.
Oba sta zelo različna svetnika, pa vendar imata nekaj skupnega: oba sta Boga ljubila z vsem srcem in oba sta ljudem prinašala veselje.
Sv. Frančišek Asiški je znal videti Boga v stvarstvu, v soncu, pticah, cvetju in v vsakem človeku. Bil je človek hvaležnosti.
Pravijo, da ga je nekdo vprašal:
»Kaj bi naredil, če bi vedel, da bo jutri konec sveta?«
Frančišek je odgovoril:
»Danes bi še vedno okopal svoj vrt.«
Kako lepa misel!
Živeti zvesto današnjemu dnevu, delati dobro in zaupati Bogu.
Danes pa hitro postanemo nemirni:
če internet za nekaj minut ne deluje,
če telefon ostane brez baterije,
ali če v trgovini zmanjka naše najljubše kave.
Nek gospod je nekoč v šali dejal:
»Ko mi zmanjka kave, začnem globoko razmišljati o minljivosti življenja.«
Toda Frančišek nas uči, da mir prihaja iz zaupanja v Boga, ne iz tega, da je vse popolno.
Tudi sv. Janez Pavel II. je vse življenje govoril o zaupanju.
Njegove prve besede po izvolitvi za papeža so bile:
»Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!«
To sporočilo ostaja aktualno tudi danes.
Svet je poln novic, ki zbujajo strah. Poslušamo o vojnah, gospodarskih težavah, negotovosti in napetostih.
Kristjan pa ni človek strahu.
Kristjan je človek zaupanja.
Ne zato, ker ne bi imel težav, ampak zato, ker ve, da ga Bog spremlja.
Papež Janez XXIII., ki je bil znan po svojem humorju, je nekoč na vprašanje:
»Koliko ljudi dela v Vatikanu?«
odgovoril:
»Približno polovica.«
Tudi svetniki so znali biti vedri.
Včasih si predstavljamo, da mora biti veren človek vedno zelo resen.
Pa ni tako.
Prava vera človeku ne vzame veselja, ampak mu ga podari.
Neki starejši gospod je po maši rekel:
»Če prideš iz cerkve še bolj slabe volje kot prej, si verjetno sedel na napačni klopi.«
V tem je nekaj resnice.
Srečanje z Bogom bi moralo v naše srce prinesti več miru, več upanja in več veselja.
Dragi bratje in sestre!
Ko danes praznujemo Sveto Trojico, se spomnimo predvsem tega, kar o Bogu vemo.
Vemo, da nas je Oče ustvaril.
Vemo, da nas je Sin odrešil.
Vemo, da nas Sveti Duh posvečuje in vodi.
Vemo, da je Bog ljubezen.
Vemo, da nas nikoli ne zapusti.
Vemo, da nas kliče v občestvo, v družino in v Cerkev.
Ko bomo danes naredili znamenje križa – v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha – ga naredimo bolj zavestno.
To ni le začetek in konec molitve.
To je izpoved vere.
To je znamenje Boga, ki nas je ustvaril, odrešil in nas spremlja na vseh poteh življenja.
Naj nas ob koncu Marijinega meseca spremljata tudi sv. Frančišek Asiški in sv. Janez Pavel II., da bomo znali bolj zaupati Bogu, bolj ljubiti ljudi, manj godrnjati in se večkrat nasmehniti.
Kajti tudi iskren nasmeh je lahko majhen odsev Božje ljubezni med ljudmi.
Amen.
Gregor Šemrl
